40 let projekta GNU
V današnji oddaji obeležujemo 40. obletnico projekta GNU, Gnu Ni UNIX, operacijskega sistema, ki temelji na prosti programski opremi, torej spoštuje uporabniško svobodo.
Prosta programska oprema je tema, ki spremlja tehno klistir že od njegove koncepcije, danes pa se bomo osredotočili na projekt GNU – pogledali bomo, kaj vse zajema, pregledali zgodovino projekta, njegov vpliv skozi čas ter kaj obeta v prihodnje.
Napovedujemo konference:
- disco.si – Digital Sovereignity Conference, torej konferenca o digitalni suverenosti, ki se bo odvijala med 24. in 26. oktobrom v Ljubljani.
- EmacsConf – na spletu 2. in 3. decembra – uporabniki GNU emacsa iz Slovenije se mesečno srečujemo vsak prvi četrtek v mesecu; vabljeni tako na srečanja kot konferenco konec leta.
- 38c3 – od 27. do 30. decembra v Hamburgu - obiskala sva ga leta 2019 in ga močno priporočava.
- FOSdem februarja 2024 v Bruslju (hook predlaga, da rezerviramo vlak)
- LibrePlanet marca 2024 organizira FSF, ki stoji za projektom GNU.
Če sva katero od konferenc ali zanimiv dogodek s področja hekanja, digitalij ali sorodnega pozabila omeniti, naju lahko opozorite z mailom na tehnoklistir
Seznam paketov GNU: https://www.gnu.org/software/.
Seznam tekočih kampanj Free Software Foundation: https://www.fsf.org/campaigns.
Izhod v svobodo
O GNU
Cilj projekta GNU je bil in ostaja razviti UNIXu podoben operacijski sistem, ki ne vsebuje nobenih lastniških komponent.
Operacijski sistem je sestavljen iz veliko delov, kot so uporabniške aplikacije, knjižnice (deli programov, ki se uporabljajo v različnih aplikacijah), razvijalska orodja, kot so prevajalniki in razhroščevalniki, pa tudi igre.
UNIX (U v GNU) je »družina« operacijskih sistemov, ki izhaja iz izvorne kode AT&T UNIX-a, sprva spisane v raziskovalnem centru Bell Labs za interno uporabo. Bell System je bilo združenje telekomunikacijskih podjetij z Bell Telephone Company in kasneje AT&T na čelu, ki je imelo monopol nad telekomunikacijami na področju Severne Amerike in Kanade od ustanovitve leta 1877 do protimonopolnega razdora v zgodnjih osemdesetih letih.
Značilnost operacijskih sistemov UNIX je modularna zasnova po načelih tako imenovane »filozofije UNIX«. Ta narekuje, naj bo operacijski sistem sestavljen iz zbirke preprostih orodij, med katerimi vsako izpolnjuje jasno določeno vlogo. Ta orodja pa med seboj komunicirajo po »procesnih cevev« in datotečnem sistemi, ki nudi tudi dostop do branja in obdelovanja podatkov. Vezivo med posameznimi orodji pa je tudi ukazna lupina, v kateri lahko z ukazi ali nizi ukazov kombiniramo orodja v kompleksnejše namene.
UNIXova zasnova operacijskega sistema je omogočala, da več uporabnic oziroma uporabnikov lahko istočasno uporablja računalnik, prav tako pa lahko posamezna uporabnica istočasno poganja več programov hkrati. Tukaj velja omeniti, da so se na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let, ko je UNIX prišel v rabo, uporabljali mini računalniki, kot je recimo PDP-10, več kubičnih metrov veliki računalniki v obliki omar, do katerih je bil dostop omogočen po terminalih.
Konec sedemdesetih se je raba UNIXa razširila iz Bellovih laboratorijev v akademske inštitute ter zasebna podjetja in tako je nastalo več derivatov prvotnega UNIX-a, kot je BSD na Berkeleyevi univerzi v Kaliforniji, Microsoftov Xenix, SunOS/Solaris pri Sun Microsystems, HP-UX pri Hewlett and Packard ter IBM-ov AIX.
Poleg okvirne zasnove je vsem tem UNIXom skupno vključevanje izvorne kode prvotnega AT&T UNIX-a. Dostop do kode je AT&T omogočal s prodajo licence za izvorno kodo, cena pa je znašala takratnih nekaj 100 dolarjev za izobraževalne inštitucije ter v rangu več 10.000 dolarjev (ali več) za podjetja. Organizacije z dostopom do izvorne kode so lahko uvedle lastne prilagoditve in nadgraditve sistema, da je recimo deloval s kakšno specifično strojno opremo, ki je prvotni sistem ni podpiral, ali pa so uvedli kakšne popravke, optimizacije za hitrejše delovanje, prilagoditve lastnim delovnim procesom in tako dalje.
Vsebina AT&T-jeve licence za izvorno kodo žal ni znana, saj ni bila nikoli javno izdana, vsaka organizacija je z AT&T-jem posamično izpogajala licenco za izvorno kodo, le-ta pa je vsebovala tudi pogoje rabe oziroma distribucije. Prej omenjeni derivati UNIXa so se začeli razširjati, ko so se organizacije z AT&T-jem pogodile o možnosti posredovanja lastnih prilagojenih distribucij UNIXa v binarni obliki, o možnosti uporabe brez AT&T-jeve licence, vendar brez možnosti spremembe izvorne kode in tako delovanja samega operacijskega sistema. Te binarne kopije so bile veliko cenejše od licence izvorne kode in pa ekonomsko zanimive v luči vznikajočega trga dostopnejših mikro računalnikov.
To nas pripelje do leta 1983, ko je Richarda Stallmana, člana MIT-ovega laboratorija za umetno inteligenco, razjezilo dejstvo, da ni mogel dobiti dostopa do izvorne kode za upravljanje novega tiskalnika, ki se je pogosto zatikal. V akademskem kontekstu so bili vajeni prostega deljenja kode in možnosti izboljšav; nemožnost uvedbe popravka, ki bi opozarjal na zatik, je bila simptom razširjajočega se trenda zapiranja dostopa do kode. Tega se je Stallman odločil presekati z najavo projekta GNU, Gnu Ni UNIX, popolnoma prostega operacijskega sistema, katerega raba ne bi bila omejena z licenčnimi klavzulami.
GNU je torej po tehnični plati UNIXu podoben sistem, ki pa proste rabe ne pogojuje z dovoljenjem AT&T-ja ali kakšnega drugega podjetja.
Maskota projekta je ilustrirana glava gnuja, ki je, kot uvodoma omenjeno, antilopa in ne govedo, najdemo pa ga v južni in vzhodni Afriki.
Leta 1984, ki je sledilo najavi projekta GNU je Stallman zapustil MIT-ov laboratorij, da bi se osredotočil na sistem GNU in začel nabirati sredstva ter ljudi za sodelovanje pri razvoju. Za namen podpore razvoja je leta 1985 Stallman ustanovil neprofitno organizacijo Free Software Foundation, njena dejavnost pa se je postopoma razširila iz zaposlovanja programerjev, prodaje navodil in nosilcev z izvorno kodo postopoma razširila na promocijo proste programske opreme in uveljavljanje pogojev licenc, kar vključuje tudi tožbe kršiteljev. Trenutno FSF vodi Zoë Kooyman, leta 2001 pa je bila ustanovljena tudi evropska veja, Free Software Foundation Europe.
Danes veliko ljudi neposredno ali posredno uporablja kombinacijo projektov GNU in Linux, imenovanih GNU/Linux, najpogosteje pa naslovljenih preprosto Linux. GNU/Linux pomeni operacijski sistem GNU z jedrom Linux. Na prelomu osemdesetih in devetdesetih let je sistemu GNU izmed bistvenih sestavnih delov manjkalo le še jedro. Pričeli so z razvojem jedra Hurd, kar pa se je izkazalo za zelo obsežen in kompleksen podvig. Zato je v vlogo jedra začasno vskočil Linux, ki se je začel kot hobi projekt Linusa Torvaldsa v študentskih letih.
Linus Torvalds je izjavil, da je zavarovanje jedra Linux z licenco GPL najboljša stvar, ki jo je naredil v življenju. Naredil pa je veliko dobrih stvari.
Na tem mestu se moramo obregniti še ob pomanjkljivo spisan članek na slovenskem tehnološkem portalu Slo-Tech. Avtor članka je pomešal operacijski sistem in njegovo jedro in od Slo-Techa bi pričakovali več natančnosti in poznavanja. Skratka, od strani Tehno klistirja niso dobili čebelice v beležko.
Jedro Hurd je v razvoju še danes, z njim pa se ukvarja veliko manj ljudi kot recimo z Linuxom. Mogoče ga je preizkusiti v virtualnem okolju ali na omejenem razponu strojne opreme – za to so na voljo distribucije Debian Hurd, Arch Hurd in Guix Hurd.
Ime Linux je precej zasenčilo ime projekta GNU, zato se veliko ljudi sploh ne zaveda, da uporabljajo GNU, še pogosteje, kot ne vedo, da uporabljajo Linux. Stotine distribucij Linux vključuje programje GNU in pogosto druge programe, ki so prav tako objavljeni kot prosta programska oprema, veliko pa jih danes vključuje tudi lastniško programsko opremo.
Lastniška koda se nahaja tudi v jedru Linux, najpogosteje zaradi podpore strojne opreme, katere prodajalci ne želijo izdati kode, potrebne za njeno delovanje. Linux-libre je prilagojena verzija jedra Linux, ki ne vsebuje nobenih »binarnih blobov«, nerazumljivih kosov kode, najdemo pa ga v v peščici distribucij Linux, ki se strogo držijo zastavka sistema GNU, primeri teh pa so: Dragora GNU/Linux-libre, Dyne:bolic, namenjen video- in avdioobdelavi in že dolgo neposodobljen, sistem Guix s funkcijskim upravljalnikom paketov, distribuciji Hyperbola in Parabola, ki sta osnovani na precej popularnem Archlinuxu, PureOS, grajen na Debian Linux, Trisquel, ki je osnovan na Ubuntu ter Ututo S, ki je prvi sistem GNU/Linux, ki je v projektu GNU prepoznan kot popolnoma svoboden.
Prikaži Komentarje
Komentiraj